VANDOT IN KEKČEVA DEŽELA

Le kdo, mlad ali star, ne pozna Kekca in njegovih prigod. Prvo od zgodb je njen avtor, Josip Vandot, napisal že davnega leta 1918, črno-beli slovenski mladinski film o pogumnem in vedno navihanem fantu Kekcu, pa je bil posnet leta 1951, po zadnji izmed treh Vandotovih pripovedk, Kekec nad samotnim breznom. In ker v tem letu mineva že 72 let od takrat in ker je večina naših članov literarne skupine v teh letih, smo se odločili, da te kraje obiščemo in kaj več izvemo tudi o pisatelju Vandotu, ki pa ni pisal le pripovedi o Kekcu, saj celotno njegovo delo obsega kakih dvesto petdeset črtic in povesti ter čez dvesto pesmi, ki pa bodisi še niso bile objavljene , bodisi so raztresene po časnikih in revijah, kot smo to kasneje izvedeli od vodiča.
V Kranjski Gori že nekaj časa nudijo organizirano turo v Kekčevo deželo. Čeprav je ta destinacija v prvi vrsti namenjena otrokom in družinam, se pogosto na to pot podajo tudi starejši, celo upokojenci, kot naša literarna skupina iz DU Litija, ki je povabila še prijatelje izletniške sekcije. Prijetno s koristnim smo si dejali in se odpravili na pot.
V Kekčevo deželo pod Vršičem nas je izpred turistične agencije Julijana odpeljal avtobus s simpatičnim vodičem Francetom, ki nam je na zabaven način pomagal obujati spomine na našo mladost, na pisatelja Vandota, njegovo življenje in dela. Seveda je tekla beseda predvsem o vseh delih povezanih s Kekcem, ki so bila in so še njegove največje uspešnice. Uspeh predstavlja prav gotovo tudi naš prvi mladinski slovenski film o Kekcu, Bedancu, Mojci, Kosobrinu in Pehti , posnet pred 72 leti. Z vsemi temi liki smo se na poti srečali, se z njimi pogovarjali in si ogledali njihova skromna bivališča. Pehta nas je presenetila z dobrim prigrizkom in alkoholnim zvarkom, ki je vsem, po dvournem pohodu , prav prijal. Ob dobrem kosilu pri Martinu v Kranjski gori , smo si bili edini, da je bil sprehod po Kekčevi deželi dobra izbira. Pomagal nam je podoživljati zgodbe o Kekcu, ki smo jih nekoč brali sami ali kasneje svojim otrokom in vnukom, pripomogel k ideji, da to našo literarno izletniško pot dopolnimo jeseni s pevsko citrarskim koncertom. Ker sta članici naše literarne skupine tudi citrarki, verjamem, da se bo to zgodilo.

Iva Slabe