Kočevska dežela je vsa prepredena z gozdovi v katerih živijo vsi glavni predstavniki naših zveri – medved, volk, ris, lisica. V del tega območja smo se napotili člani sekcije za pohodništvo DU, kar smo zastavili tudi v programu. Obiskali smo Fridrihštajn in Kočo pri Jelenovem studencu.

Na kavi smo se ustavili na Rašici in obiskali Trubarjevo domačijo, ki nas je navdušila s svojo blago temperaturo, dobro postrežbo in zanimivo vsebino.

Naša ekipa je štela 28 navzočih. Ko smo prispeli v Kočevje, smo se ustavili ob robu gozda in se dogovorili kako bo potekal pohod. Večina je šla po markirani poti in pod vodstvom Petre proti Fridrihštajnu. Fridrihštajn je ostanek gradu s tem imenom, kjer je nekaj časa prebivala Veronika Deseniška. Na gradu sta živela s Friderikom krajši čas, vseskozi so ju zalezovali nasprotniki, ki so hoteli na vsak način onemogočiti Veroniko. Čez nekaj časa se je to zares zgodilo in so jo utopili na gradu Ojstrica. S tem je bila njena življenjska pot nasilno prekinjena, vendar spomini na njuno ljubezen ostajajo. Z gradu smo imeli lep razgled na kočevsko dolino, ki se kaže z lepim, velikim jezerom in razvijajočim se mestom.

Od razvalin gradu smo jo mahnili proti planinskemu domu pri Jelenovem studencu. Planinski dom ima v lasti in zanj skrbi PD Kočevje. Ker je del udeležencev potreboval daljši počitek, smo organizirali, da smo del poti opravili z avtobusom in se tako vsi zbrali v Koči pri Jelenovem studencu. Koča domuje v vrtači, ki je bil namerno odstranjen gozd in je iz tega nastala lepa zelena oaza sredi gozdov. Bila je to lepa slika narave in človekovega truda.

Pri organizaciji tega dela programa so nam pomagali predstavniki PD Kočevje na čelu s predsednikom Bojanom. Zelo so se potrudili, da bi nam bilo čim bolje, tako da smo lahko bili zelo zadovoljni in se počasi odpravili na avtobus, ki nas je čakal v bližini. Avtobus je vozil Rudi, tako da smo bili brez skrbi, kako bomo prišli v dolino, ker je cesta relativno ozka. Domov smo se vrnili brez vmesnih postankov in premlevali vtise našega pohodniškega načrta.

3.8.2023

Jože Drnovšek

Lani je minilo 30 let od ustanovitve planinsko pohodniške sekcije DU Litija. Sekcija je bila ustanovljena 12. junija 1992. Od skromnega začetka se je zelo hitro razvila in včasih dva avtobusa nista zadostovala za vse, ki so se želeli udeležiti posameznega pohoda. Verjetno je to edina planinska upokojenska sekcija v Sloveniji s tako dolgim neprekinjenim delovanjem. Vsako leto sekcija sprejme program pohodov, ki ga tudi uresniči. Edina izjema je bil čas korone, ko izletov ni bilo moč organizirati.

V 30 letih so pohodniki opravili blizu 800 pohodov po Sloveniji in obmejnih področjih Madžarske, Hrvaške, Italije in Avstrije. Pogosto so vključevali tudi kulturne, geografske in zgodovinske elemente, vedno je bilo vključeno varovanje in gojenje spoštljivega odnosa do narave in njenih lepot. Pohodniki so občudovali ne le razglede, ampak tudi rastline, strukturo kamenin, lepoto voda, slapov…

Vsako leto je organiziran pohod Ne vemo kam, ki je še posebej priljubljen, saj je vedno cilj neznan. Vključeno je ugibanje o končnem cilju in programu, ko je med drugim izvedeno žrebanje zmagovalca med pravilnimi napovedmi.

Pohode je spremljalo tudi petje, saj je bila pevska skupina močna in pevovodja vztrajen. Včasih se je pridružila harmonika in tudi citre so že bile prisotne na pohodih. V tridesetletnem obdobju se je nabralo veliko lepih in veselih spominov, spletle so se trdne vezi tovarištva, prijateljstva in medsebojnega sodelovanja, spoštovanja narave.

V treh desetletjih so sekcijo vodili štirje vodniki, od tega dva deset let in tudi zdajšnja vodja sekcije Nuša Rozman bo desetletno vodenje prav gotovo presegla. Ženski del sekcije je zelo vztrajen in v zadnjih letih prevladuje, vendar ne omahuje.

 V počastitev tridesetletnega delovanja smo izdali knjigo z naslovom Lahkih nog veselo naokrog 30 let planinsko pohodniške sekcije DU Litija.

Prvi del knjige je posvečen zadnjim desetim letom, drugi del pa vključuje jubilejne izdaje Prusikov ob 10, 15 in 20. obletnici sekcije. Knjiga je prikaz dolgoletnega delovanja sekcije, njenih članov in vodnikov. Predstavljeni so posamezniki, ki so prispevali k ohranitvi in razvoju sekcije. Omenjen je tudi prvi pohod litijskih planincev iz središča Slovenije Slivne na Triglav, ki do takrat v Sloveniji še ni bil izveden. Vsebuje tudi spisek vseh pohodov in je tako lahko pripomoček marsikateremu organizatorju pohodov ali individualnim pohodnikom. Knjiga naj bo tudi vzpodbuda za posnemanje delovanja sekcije in njenih vrednot.

Izid knjige smo predstavili na prireditvi 14. junija 2023 v Mestnem muzeju Litija. Po uvodni predstavitvi in nagovoru so sledile planinske pesmi v izvedbi Janeza in Beti, Zvonke in Dragice, ki je zaigrala tudi na kitaro. Poslušali smo tudi Pavlo in Anito s citrami. Anita se je tudi prelevila v Pehto, ki je izstopila iz knjige, da je na zdravilne rožice opozorila. Glasbeni program so popestrile recitacije Slavke Matoz in Mile Grošelj. Spomnili smo se tudi vseh, ki so se nekdaj udeleževali pohodov in jih ni več z nami ali pa jim je pohodništvo postalo prenaporno. Program so ves čas spremljale fotografije s pohodov in tako dopolnile dobro vzdušje na prireditvi in navdušenje nad knjigo, ki naj bo vzpodbuda za nadaljevanje in širjenje pohodništva s spoštovanjem narave.

Vida Vukovič

V septembru 2021 je Planinsko pohodniška sekcija DU organizirala pohod po Kettejevi poti. Start te poti je v središču Ilirske Bistrice, vendar smo takrat pričeli s pohodom izven mesta, da smo se tako izognili prometnim ulicam in asfaltu. Sam ogled mesta Ilirska Bistrica pa smo uvrstili v program Izletniške sekcije za leto 2022. V soboto 12. aprila 2022 je bil avtobus polno zaseden, ko smo se odpeljali iz Litije. Prvi postanek je bil v Pivki za jutranjo kavico. Pot smo nadaljevali proti Ilirski Bistrici, vendar smo v Gornji Bitnji zavili z glavne ceste levo v klanec proti dvorcu Turn. Ta dvorec je bil zgrajen že ob koncu15. stoletja, ko so ga zgradili za služabnike goriških grofov, kasneje je prešel v last gospoščine z gradu Prem. Sedaj je lastnik dvorca družina Penko, ki ga obnavlja v okviru svojih zmožnosti in po priporočilih Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Lepo ohranjena je stara kmečka kuhinja z odprtim kamnitim ognjiščem. Pred dvorcem je jezerce ( kal), kjer so nekoč napajali živino. Dvorec stoji na planoti, od koder je lep razgled na vas Prem z veličastnim gradom in v ozadju brkinska pokrajina z oddaljeno Vremščico. Družina Penko nudi v dvorcu praznovanja ob porokah, rojstnih dnevih in drugih obletnicah. Ker je bil lep sončen dan, smo se po končanem ogledu dvorca posedli zunaj ob mizah in razdelili domače pecivo, ki nas je čakalo v prtljažniku avtobusa.
V Ilirski Bistrici nas je že čakal lokalni turistični vodnik, da nam razkaže mesto. Na avtobusnem postajališču nas je najprej seznanil s splošnimi podatki o mestu, nato pa smo odšli na sprehod po mestu, ki je trajal kar eno uro in pol. Ob potoku Bistrica je nekoč delovalo več žag in mlinov, sedaj pa je ohranjen edino še Hodnikov mlin za ogled turistom. Sprehodili smo se še do slapa Sušec, ki v času, ko ni padavin, presahne. Mi smo imeli srečo, ker je bilo pred našim obiskom močno deževje in se je slap prelival po strmini v obliki pahljače. V mestu je tudi muzej, namenjen spominu znanega čebelarja in izumitelja Antona Žnidaršiča.
Bližal se je že čas za kosilo, zato smo se odpeljali pod grad Prem do kmečkega turizma Ivankotovi, kjer so nas pogostili z lokalno pripravljenim kosilom.
Po končanem kosilu smo dobre volje posedli v avtobus in se odpeljali proti domu.

Tekst in fotografije Alojz Kavčič