V neznano

Le kam gremo, smo se spraševali litijski upokojenci, ko smo se drugega oktobra odpeljali na izlet. Odgovor se je skrival v opisu planote, na kateri je bil načrtovan zaključek našega potepanja v neznano. Takole je bilo napisano:

Po srečanju s kulturno, naravno in tehnično dediščino se bomo povzpeli na planoto, kjer razvodje ločuje izvire, da eni napajajo Jadransko in drugi Črno morje. Na planoti je majhna vas s šolo, cerkvijo in turistično kmetijo, kjer nam bodo postregli s kosilom, ki bo vsebovalo evropsko zaščiteno kulinarično posebnost.

Napoved srečanja s kulturno dediščino se je uresničila že prav kmalu. Ustavili smo se v Črni vasi pred cerkvijo, ki jo je zasnoval največji slovenski arhitekt Jože Plečnik. Zunanjost, ki je povsem drugačna od nam znanih cerkva, je napovedovala tudi drugačno notranjost. Pritegnila nas je njena preprostost in domačnost. Župnik, g. Mirko Simončič, nam je pojasnil, da je to predvsem rezultat skromnih sredstev namenjenih gradnji. Večina opreme je lesene, za podporne stebre pa je Plečnik uporabil kar navadne cementne kanalizacijske cevi, ki jih je barvno okrasil. Tudi les na stropu je živopisno pobarvan. V celotni opremi cerkve se kaže izčiščena zamisel arhitekta, danost domačega okolja in visoko obrtno znanje. Plečnik se je z vsakim, tudi najbolj drobnim elementom, približal ljudem, ki so si cerkev že dolgo želeli. Želja se jim je uresničila 1938. leta.

Pot smo nadaljevali skozi Vrhniko in Logatec do Hotedršice, kjer smo naredili kratek postanek, od tam pa po Keltiki proti Idriji. Še pred vstopom v mestni vrvež Idrije smo skrenili z glavne ceste in zavili k Divjemu jezeru. Zaradi stopnic, ki se najprej dvigujejo, nato pa spuščajo do jezerske gladine, je njegova veličastnost prevzela le tiste, ki smo te stopnice lahko premagali. Skriva se v globeli pod visokimi navpičnimi skalnimi stenami Črnovrške planote. Njegova globina ostaja skrivnost. Do sedaj so se potapljači spustili 160 m globoko. Iz njega teče Jezernica, ki je najkrajša slovenska reka. Po 50 m se izliva v Idrijco. Njeno kristalno čisto vodo so občudovali tisti, ki se niso odločili za stopničasto pot do jezera.

Še dva kilometra vožnje in že smo bili v centru Idrije. Nad starim delom mesta dominira grad Gewerkeneeg, kjer je Mestni muzej. Ob vstopu v arkadno dvorišče smo obstrmeli ob čudovitih stenskih poslikavah. Ob strokovnem vodstvu smo si ogledali stalno razstavo Pet stoletji rudnika živega srebra in mesta Idrije. Z zanimanjem smo ob originalnih predmetih, replikah in kopijah spremljali poltisočletni razvoj rudnika, mesta in življenja ljudi.

Pred nami je bil še zadnji načrtovani cilj. V Spodnji Idriji smo prečkali Idrijco in se nato strmo vzpenjali po ovinkasti cesti. Odprl se je čudovit pogled na Idrijo in okoliško hribovje. Žal se je asfalt dva kilometra pred ciljem končal. Cesto pred nami so obnavljali. Bila je blatna in vsa razrita. Nemogoče, da bi po njej lahko peljal naš avtobus. Kaj zdaj? Problem smo hitro rešili. Nekateri so se odločili ta dva kilometra premagati peš, vse ostale so na vrh Ledinske planote zvozili mimo vozeči osebni avtomobili.

Z dobrim kosilom, ki je vseboval obljubljeno evropsko zaščiteno jed – idrijske žlikrofe, so nas na Ledinah pričakali na Turistični kmetiji Pr Jureč. Z gospodarjem, ki je raztegnil svojo harmoniko, smo se podali tudi na njihovo šupo in si ogledali zbirko starih kmečkih predmetov in pripomočkov. Obudili smo že pozabljena kmečka dela in ugotovili, da jih nekateri še vedno dobro obvladajo.

Ko je sonce že lezlo za hrib, smo se morali vrniti k avtobusu. Tisti, ki jim je zdravje dopuščalo, so se navdušeni nad lepo pokrajino, spet podali peš, ostali so se pripeljali v dveh kombijih. Na izletu v neznano je bila to še ena, sicer nenačrtovana, dogodivščina.

Tekst in fotografije: Milka Rogelj

 

DU Litija

Naslov:
Jerebova ulica 3,
1270 Litija

Telefoni:
08 381 81 63
040 983 988

E-mail:
info@dulitija.si

TRR: SI56 6100 0000 9412 063 pri Delavski hranilnici
Število ogledov:
2264204

© 2010-2023 Društvo upokojencev Litija | Ureja Iva Slabe, oblikovanje in postavitev Adi Slabe