PRAZNIČNI ČAS NEKOČ IN DANES

Za mnoge od nas prihajajo najlepši dnevi leta, božično novoletni prazniki. Res je, da bodo letos povsem drugačni in res je tudi, da je največja, če ne edina želja večine, da se corona končno poslovi in da se življenje znova vrne v stare tirnice. Kljub vsemu smo prepričani, da se, ne glede na vse okrog nas, v tem prednovoletnem času v srcu vsakega posameznika prebudi želja po dobroti, sreči in bližini tistih, ki so nam blizu.
Ko se spomnimo časov iz naše mladosti, ko ni bilo obilja in ni bilo tolikšnega blišča, se mi starejši zavemo, da smo takrat v praznikih zares uživali in se jih resnično veselili. Darila so seveda vedno bila, tudi takrat, težko pričakovana. Bila pa so skromna, večinoma narejena doma, vendar smo se vsakega posebej iskreno razveselili.
Bili so pač drugi časi, boste rekli. To je res, vendar se nam zdi vredno, da si preberete odlomek iz nove knjige Literarne skupine DU Litija , Utrinki iz našega življenja, kjer članica literarne skupine opisuje svoje doživljanje praznikov iz petdesetih let prejšnjega stoletja.

Decembrski prazniki so se mešali z domačim praznikom kolin. Čakali smo mraz, da so meso in koline počakali v kleti na hladnem. Takrat smo ves december jedli krvavice in godlo od njih; kolikor smo si jih želeli, smo jih bili že kar malo naveličani. Mislim, da smo le za božično kosilo spekli kakšen kos mesa in kislo zelje ali repo z žganci. Kakšnih posebnih priprav z drugo praznično hrano ni bilo. Stara mama je spekla le šarkelj, največkrat s suhim sadjem in mislim, da iz istega testa, še poseben hlebec kruha, ki ga je okrasila s svaljkano kitko ob robu in počez. To je bil poprtnik, ki je ostal, zavit v dvojni beli prt, na mizi do 6. januarja, dneva Svetih treh kraljev in smo ga takrat pri zajtrku slastno pojedli.
V pripravi jaslic, ki smo jih postavili v bogkov kot sem z velikim veseljem sodelovala tudi jaz, največkrat sva jih delali skupaj s teto, po desetem letu pa že tudi sama. Mah za jaslice smo nabrali že prej, da se je malo osušil. Kasneje so, predvsem zaradi mene, ki sem bila edini otrok v družini, postavili tudi novoletno jelko, ki sva jo z mamo okrasili z doma narejenimi piškoti, privezanimi na nitke sukanca, včasih tudi s svetlečimi bonboni, vse skupaj sem počasi zobala do svečnice, ko smo drevesce in jaslice pospravili.
V adventnem času smo nekaj več hodili k maši, predvsem pa veliko molili doma, rožni venec v celoti vsak večer, kleče ob veliki mizi. Na božični večer smo po molitvi odšli k polnočnici v uro in pol oddaljeno cerkev v sosednjo vas Hotič. Hoja, največkrat po snegu, je bila res čudovita, saj so se kristali zasneženih in poledenelih dreves in grmovja svetlikali v soju lune. Sneg pod nogami je škripal, mrzel sneženi veter je bičal v obraz. In potem kar dolga polnočna maša, med katero smo, skupaj z zborom, peli božične pesmi. Domov smo se vrnili pošteno prezebli, spili topel čaj, se ob peči še malo pogreli, in se komaj do jutra ogreli v postelji.
Novo leto ni predstavljalo posebnega praznika, mislim, da smo si zjutraj voščili, za kosilo pa skuhali kos prekajenega mesa, skupaj z zeljem ali repo in žganci, je bil zelo nasiten obed. Včasih so se 2. januarja oglasili tudi sorodniki iz Ljubljane in takrat je bila pojedina in družba malo večja.

Z veliko željo, da ostanemo tudi v novoletnem času razumni in poskrbimo za svojo osebno varnost, vse zato, da se nam leto 2021 prične v sreči, zdravju in znova normalnem življenju, vam voščimo prijetne praznike in VSE DOBRO v letu, ki prihaja.

Izlet Na Notranjsko

»Po jutru se dan pozna«, smo 10. julija rekli člani DU Litija in se dobre volje odpravili na izlet na Notranjsko. Vsakdanja opravila in skrbi smo pustili za seboj in se odpeljali v pričakovanju novih doživetji.

Najprej smo se ustavili v Sodražici. O njej smo že na avtobusu izvedeli, da vsako leto v juliju praznujejo psoglavske dneve. Za ta praznik so segli daleč nazaj v čas pripovedke, ko so jih Ribničani, v hudi jezi, zmerjali s psoglavci. Zanimiva pa je tudi pravljica o neubogljivem sinu, ki se je za kazen, ker ni ubogal matere, ob vsaki polni luni spremenil v psoglavca.

Po okrepčilu s kavico smo naše potovanje nadaljevali po cesti med obširnimi gozdovi, ki dajejo slutiti bližino Kočevskega pragozda. Ko se je pred nami odprl pogled na veliko, poseljeno kraško polje, smo vedeli, da smo že skoraj na cilju v Loškem Potoku. Tam se je cesta obrnila navkreber in vijugala med hišami, raztresenimi po pobočju hriba. Izstopili smo na najvišji točki, kjer sta nas prijazno sprejela domačina Lidija Knavs in njen mož Peter. Popeljala sta nas na njun okrasni vrt, kjer smo občudovali cvetoče okrasne gredice, unikaten ribnik, različne javorje, grmovnice, številne vrtne dodatke in letno kuhinjo. Navdušeni smo bili nad njuno kreativnostjo in vztrajnostjo. Čudovit okrasni vrt je rezultat njunega petindvajset-letnega dela.

Na vrtu se nam je pridružila tudi predsednica DU Loški Potok, Marija Turk. Ponudila se je, da nas popelje po celi Loški dolini in nam predstavi vse njene znamenitosti. Ker je bila tega dne naša pot začrtana drugače, smo se za prijazno vabilo lahko le zahvalili.

Slovo od naših dveh gostiteljev, Lidije in Petra, je bilo polno občudovanja. Stiski rok in besede ob slovesu so bile izraz naše iskrene zahvale za doživetje nepopisno lepega vrta.

Do Nove vasi na Blokah smo imeli še dvajset minut vožnje. Tam smo si ogledali stalno muzejsko razstavo Bloški smučar. Vodič po razstavi, Matej, nam je v bloškem narečju predstavil prve smuči, zaradi katerih Bloška planota slovi kot zibelka slovenskega smučanja. V njihovo iznajdbo in uporabo so domačine prisilile geografske in meteorološke značilnosti. V snegu, visokem več kot meter, so lahko šli po nujnih opravkih le, če so imeli na nogah nataknjene smuči. Zaradi dolgih zim so smuči Bločane spremljale celo življenje – od rojstva do smrti. Celotno zgodbo življenja na Blokah smo doživeli tudi ob predvajanju filma, ki so ga posneli z namenom ohranjanja bogate kulturne dediščine.

Na naši izletniški črti je bila pred nami še ena točka: Bloško jezero. Nastalo je okoli leta 1970 z zajezitvijo potoka Bloščica. Dolga leta je privabljalo redke obiskovalce z lepo, nedotaknjeno naravo, pred kakšnim desetletjem pa so ga začeli turistično urejati. V njegovi bližini so zrasli številni vikendi, turistično vabljive so tudi lesene hišice (glamping), lesene skulpture medvedov in brunarica, kjer naj bi poskrbeli za lačne in žejne turiste. Nam so poleg enolončnice postregli še z nekaj neprijaznosti. Kljub temu so se naši ustni kotički ob odhodu obrnili navzgor. Dobre volje nam ni mogel vzeti nihče. Za nami je bil lep dan.

Milka Rogelj

 

Osmi marec na Dobovici

Mesec marec je namenjen ženskam, saj sta v njem kar dva ženska praznika. Če temu dodamo še pomlad, ki izbruhne v tem mesecu, postane naša misel topla, prijazna, lepa.

Prvemu prazniku v mesecu marcu, dnevu žena, ki poudarja enakopravnost obeh spolov, v DU Litija dodamo še dan mučenikov, ki ima svoje korenine v krščanskem izročilu. Tako vsako leto praznujemo oboje skupaj. Letos smo bili na Dobovici na turistični kmetiji Pr Krjan. Začetni prijateljski klepet je najprej prinesel nekaj kritičnih misli o naši sedanjosti. Ugotavljali smo, da čas, tudi od nas, upokojencev, zahteva spremembe v razmišljanju in celo v čustvovanju.

 Naša modrovanja so se kar hitro izgubila v zvokih Zvonetove harmonike. Pospremili smo jih s pesmijo in dodali še nekaj humorja. Med nami se je namreč znašel gospod, ki je iskal darilo za svojo ženo in nam v zvezi s tem natrosil nekaj koristnih nasvetov. Moška ušesa je pobožala tudi pesem, posvečena prav njihovemu prazniku. Navijali smo še za zmagovalni par v zabavni igri in čas odhoda se je vse bolj bližal. Le še darila: za ženske rože in čokolada, za moške pa nekaj tradicionalnega; le s trnjem jim je bilo prizanešeno.

Naše misli že tečejo k drugemu ženskemu prazniku.

Milka Rogelj

 

Izlet v Ljubljano

Zadnji dan v mesecu kulture, 28. februarja 2019, smo si izletniki DU Litija ogledali najprej TV Slovenija, kjer so nam prikazali, kako ustvarjajo razne oddaje in programe. Ogledali smo si studio za informativne programe, zatem studio, kjer nastaja oddaja Dobro jutro in največji studio, kjer snemajo razvedrilne oddaje. Spoznali smo, kako potekajo oddaje "v živo". Vstopili smo tudi v kozmetični salon, kjer uredijo nastopajoče pred oddajo in zatem tudi v ogromen prostor, kjer hranijo oblačila iz oddaj in razne rekvizite.
Po končanem ogledu TV Slovenija smo se zapeljali do Botaničnega vrta Ljubljana na ogled tropskega rastlinjaka. Tam se bohotijo rastline iz raznih tropskih predelov. To so palme, bananovci, fikusi, strelicije, praproti, orhideje in še več, saj je teh rastlin v tem rastlinjaku več kot 380.
Na povratku smo ustavili v gostišču, kjer smo se ob kosilu še družili ob pogovoru  in zaključili zanimiv in prijeten dan.

Tekst in fotografije: Alojz Kavčič

SEKCIJA ZA ORGANIZIJANJE IZLETOV IN SREČANJ

Program za leto 2019

JANUAR: / FEBRUAR: Ljubljana - ogled TVS

MAREC: Praznovanje dneva žena

APRIL: / MAJ: Dunaj in še kaj

JUNIJ: Srečanje upokojencev Zasavske pokrajinske zveze;

Tolmin, Kobarid (Mlekarna Planika, muzej in posestvo Bogata)

JULIJ: Hrib – Loški Potok (Vrt Lidije in Petra Knavsa)

AVGUST: Planica, Bled

SEPTEMBER: Srečanje slovenskih upokojencev v Pliberku;

Trgatev Malovščevo

OKTOBER: Izlet V neznano

NOVEMBER: Martinovanje

DECEMBER: Božično-novoletno praznovanje

Na naših izletih in prijateljskih druženjih je vedno veselo in zanimivo. Privoščite si več za manj denarja. Pojdite z nami!

 

  Milka ROGELJ,  vodja sekcije

 

© 2010-2015 Društvo upokojencev Litija | Ureja Martina Kralj, oblikovanje in postavitev Adi Slabe